ZVOK POD VODO
  

Pod vodo tudi slišimo. In to zelo dobro. Vendar kljub temu, da se zvok pod vodo odlično širi je za naša ušesa neuporaben. In zakaj je temu tako? Najprej povejmo še nekaj o zvoku. Zvok je valovanje in kot tako je podvržen vsem zakonom fizike, ki veljajo za valovanje (odboji, lomi itd.)

Človeško uho je kot vsa ostala čutila, ki jih imamo prilagojeno delu na suhem. Sicer odlično deluje tudi pod vodo le podatka o smeri zvoka nam ne daje več.

Zvok pod vodo namreč potuje bistveno hitreje kot v zraku. Približno 4x hitreje. Človek ima dve ušesi kateri sta med seboj nekoliko oddaljeni. Vzemimo primer, ko nekdo vrže petardo na naši levi strani. Zvočno valovanje (pok) potuje v vse smeri od točke izvora. Torej tudi proti nam. Najprej pride do našega levega ušesa čez nekaj trenutkov pa še do desnega. Ta minimalna razlika je našim možganom dovolj, da določijo smer iz katere prihaja zvok.

Pod vodo pa se stvari zapletejo. Zvok potuje 4x hitreje kot na kopnem. Zvok praktično pride do našega levega in desnega ušesa istočasno. Pravzaprav je še vedno neka majhna razlika iz katere pa naši možgani ne znajo razbrati in določiti smeri iz katere je zvok prišel. Iz tega razloga je določanje smeri pod vodo z uporabo zvoka nemogoče.

Lahko pa hitrost zvoka pod vodo izkoristiti na druge načine. Recimo podvodna komunikacija je eden od načinov. Lahko tolčemo s kovinskim predmetom po jeklenki pa se bo ta zvok prav lepo slišal in to zelo daleč. 

Sesalci (delfini, kiti) so celo razvili podvodno govorico, s katero se lahko pogovarjajo več kilometrov daleč. Delfini uporabljajo zvok pod vodo kot radar. Kot smo že omenili, se zvočni valovi odbijajo. Delfini oddajajo zvok ter sprejemajo odboje in se tako orientirajo v prostoru.

Vrhunec obdelave zvoka pa je verjetno sonar. To je naprava, ki podobno kot delfini oddaja zvok ter ga nato sprejema. Glede na vrsto odboja pa se lahko določi celo tip dna oz. materiala, ki ga opazujemo.

Posnetek potopljene srednjeveške ladje dobljena s side scan sonarjem. Z zeleno puščico sta označena dva potapljača, ki sta tedaj opravljala meritve.

Zvok se tudi odbija in lomi na različno toplih plasteh vode. Tako se na primer podmorničarji izogibajo prisluškovalnim napravam na ladjah (hidrofonom). Enostavno pljujejo pod termoklino (plastjo vode z drugačno temperaturo in gostoto). Zvočno valovanje se od te plasti odbija in ne pride na površino. Prebrisano, ni kaj.

Zadeva pa deluje tudi obratno. Če se potapljač potopi pod termoklino se lahko zgodi, da ne sliši več plovil, ki se vozijo nad njim.