Podvodni arheologi
Tokratna gosta v naši rubriki intervju sta



potapljača arheologa, ki aktivno sodelujeta v Skupini podvodnih arheologov pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Vabilu sta se odzvala dr. Andrej Gaspari, vodja skupine podvodnih arheologov in pa mag. Miran Erič, prav tako član omenjene skupine. V zadnjem času sta med potapljači bolj znana kot pobudnika pri pripravi odloka o razglasitvi reke Ljubljanice za kulturni spomenik državnega pomena, ki je bil objavljen lani novembra v uradnem listu RS (glej Ur. List RS 115/2003), ki je med slovenskimi potapljači dvignil precej prahu.

Prosili smo ju, da nam pojasnita ozadja pobude ter mehanizme, kako je do tega odloka sploh prišlo. Poleg pričujočega zapisa sta nama prijazno opisala tudi njihovo skupino in pa poklic podvodnega arheologa, ki je sicer zelo zahteven in hkrati tudi nadvse zanimiv.

Pripravi za tiskalnik


Obiskovalce spletnih strani vabimo k odprti debati o sprejetem odloku, ki poteka na našem forumu.
 
 Video posnetek



Pripravili smo kratek video  posnetek (StreamVideo™) pogovora z Dr. Andrejem Gasparijem. Če si ga želite ogledati, kliknite na spodnjo ikono.

Dr. ANDREJ GASPARI
univ. dipl. arheolog



Andrej Gaspari je diplomiral leta 1996 na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete z nalogo Rimski mostovi v Sloveniji. Kasneje je je kot štipendist Slovenske Znanstvene Fundacije na Filozofski fakulteti vpisal magistrski študij z nalogo Ulaka. Prazgodovinska in antična naselbina nad Starim trgom pri Ložu. Študijske obveznosti je opravil z odličnim uspehom in na predlog mentorja prof. dr. Mitje Guština mu je senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani  leta 1999 odobril neposredni prehod z magistrskega v doktorski študij. Tega je uspešno zaključil leta 2003 z zagovorom doktorske disertacije Latenske in zgodnje rimske najdbe iz Ljubljanice. Andrej Gaspari je bil kot podiplomski študent med leti 1997 in 2000 štipendist Ministrstva za znanost in tehnologijo RS. Od 2000 zaposlen kot mladi raziskovalec, kasneje pa kot raziskovalec na projektu Murska Sobota - Nova Tabla na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani. V času podiplomskega študija je posebno pozornost posvečal vprašanjem pozne prazgodovine in zgodnje rimskega obdobja, podvodni arheologiji ter antičnemu ladjedelništvu. Udeležil se je večjih mednarodnih posvetovanj s področja arheologije in podvodne arheologije: Nynashamn (avgust 1993), Cattolica (avgust 1997), Mainz (junij 1998), Linz (oktober 1998), Aquileia (december 1998), Podsreda (april 1999), Benetke (december 2000), Grado (maj 2001), Mont Beuvray (oktober 2002), Dunaj (april 2003), Roskilde (oktober 2003). Pomembna so tudi njegova študijska bivanja na Dunaju februarja 2001 v Ōsterreichisches Archāologishes Institut-u, v biblioteki Römisch Germanisches Kommisssion v Frankfurtu septembra 2001, študijsko potovanje po muzejih Francije in Švice novembra 2001 ter obisk COMEX-a, DRASSM-a in Centre Camille Jullian v Marseju in Aix-en Provence novembra 2003. V smislu strokovnega usposabljanja je sodeloval pri izkopavanjih arheoloških najdišč v Dragomlju pri Domžalah (1997, 2000), Logu pri Vipavi, Golem brdu pri Neblem in Oberdrauburgu (1998), Murski Soboti - Kotare/Krogi, Baza (2000-2001) in Biču pri Zagorici (2002), samostojno pa je vodil izkopavanja na Serminu pri Kopru (1997, 1998), Podlipoglavu pri Sostrem (1997), Fizinah pri Portorožu (1998), Topolovcu pri Sočergi (1999) ter Celju/Narodni dom (2003) in Mariborska cesta (2003/2004). V zadnjem času se kot vodja ekspertne Skupine za podvodno arheologijo pri ZVKDS ukvarja predvsem z raziskavami podvodnih najdišč v celinskih vodah Slovenije in antičnim ladjedelništvom, sodeluje pa tudi pri dokumentiranju pristanišč in brodolomov na hrvaškem Jadranu (Zaton pri Ninu, Grebeni pri Silbi, Katoro pri Umagu/2000-2002). Posebno pozornost namenja Ljubljanici s permanentnim projektom raziskav (1998-2003). Njegovo terensko delo na področju podvodne arheologije vključuje še udeležbo in vodenje raziskav v Piranskem zalivu (1993, 1999), Simonovemu zalivu (1994), Viližanu (1995), Savinji v Celju (1995-2000), Savi pri Podkraju (1995), Lahinji pri Pustem gradcu (1995), Krupi pri Moverni vasi (1997), Krki pri Velikih Malencah (1995), Iščici (1996-1997) in Dravi na Ptuju (1997). Aprila 2003 se je udeležil Mednarodne konference o sodelovanju v Sredozemlju za varstvo podvodne kulturne dediščine v Sirakuzah, o kateri je poročal tudi na Dnevu podvodne kulturne dediščine v organizaciji ICOMOS Slovenija. Sodeloval je tudi pri prevajanju in oblikovanju mnenja o UNESCO-vi Konvenciji o varovanju podvodne kulturne dediščine. Že nekaj let je član uredniškega odbora revije Arheo, ki jo izdaja Slovensko arheološko društvo, včlanjen pa je tudi v ICOMOS Slovenija. Aktivno je sodeloval tudi pri pripravi odločbe o razglasitvi reke Ljubljanice za kulturni spomenik državnega pomena novembra 2003. Avtorjeva glavna dela si je mogoče ogledati na Cobiss-u.
 
Mag. MIRAN ERIČ



V letih 1984–1988 je študiral na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral z nalogo “Kaos in red”. Na isti akademiji je v letih 1988–1993 nadaljeval podiplomski specialistični študij in ga zaključil s temo “Konserviranje napojenega lesa v Sloveniji”. Kot štipendist zadnje generacije ZAMTES-a v Jugoslaviji se je leta 1991 izpopolnjeval na Oddelku za podvodno arheologijo Ministrstva za kulturo republike Grčije in sodeloval z angleškimi, francoskimi, ameriškimi, nemškimi in grškimi podvodnimi arheologi na osmih podvodnih arheoloških raziskavah. V letih 1991–92 je bil zaposlen kot konservator in restavrator za les v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Z Oddelkom za arheologijo je začel sodelovati leta 1992 in se leta 1994 zaposlil kot mladi raziskovalec, sočasno pa je vpisal magistrski študij na temo “Moker les iz arheoloških najdišč v Sloveniji”. Magistriral je leta 1998. Na Oddelku za arheologijo je zaposlen kot asistent. Sodeloval je na mnogih srečanjih in projektih doma in v tujini. Že od leta 1993 je vključen v projekte Uvajanje dendrokronologije v Sloveniji, MZT J4–5347–0491–(94) do 1995; 1994, Socialno ekonomski in tehnološki vidiki razvoja v arheoloških obdobjih, MZT 56–5441–581 do 1998; 1998, Regionalni vidiki kulture MZT. 2004, Spreminjanje arheološke krajine Ljubljanskega barja J6-6013 do 2007. Udeležil se je večjih mednarodnih posvetovanj s področja arheologije in podvodne arheologije: Atene (julij 1991) Nynashamn (avgust 1993), Erlangen (junij 1993), Bangor – Wales (julij 1994) Cattolica (avgust 1995), Grado (maj 2001), Dunaj (april 2003) Roskilde (oktober 2003) ter sodeloval na krajših izobraževanjih (Nynashamn 1993 in Dunaj 1994). V smislu razvoja metodologij zajemanja podatkov je sodeloval pri izkopavanjih arheoloških najdišč v Dragomlju pri Domžalah (1997), Biču pri Zagorici (2002), Ribnici pri Obrežju (2002). Njegova specializacija zajema postopke zaščite mokrega lesa, dokumentacije podvodnih arheoloških najdišč in metodologije nedestruktivnih zajemov podatka, Posebno pozornost namenja vizualizacijam v arheologiji in iz tega področja pripravlja doktorat s poudarkom na Starigrajskem polju na Hvaru (vključen v projekt od 1998) in Ljubljanskem barju (vključen v projekt od 2004). Sodeluje pri projektih vizualizacije in jih tudi izvaja: Arheološka krajina Blejskega kota (2004), kolišče v Hodiškem jezeru pri Celovcu (2004) in grška parcelacija na Starigrajskem polju na Hvaru (2004) antični brodolom na Grebenih pri Silbi (2001-2004). Sodeluje in raziskuje možnosti stereofogrametričnega dokumentiranja pristanišč in brodolomov na hrvaškem Jadranu (Grebeni pri Silbi 2001, 2002 in Zaton pri Ninu 2002) ter kolišč v jezerih v Avstriji (Hodiško jezero pri Celovcu - 1993, 1994, 1999, 2004). Njegovo terensko delo na področju podvodne arheologije vključuje še udeležbo v Piranskem zalivu (1993, 1999), Simonovemu zalivu (1994), Viližanu (1995), Savinji v Celju (1995-2000), Iščici (1996-1997) ter permanentno sodelovanje pri raziskavah Ljubljanice in vodenje raziskav v Dravi na Ptuju (1997). Včlanjen je v ICOMOS Slovenija. Avtorjeva glavna dela si je mogoče ogledati na Cobiss-u.