Brodolom Line
Jutranja izdaja italijanskega Il Piccola je 19. januarja 1914 prva poročala o nesreči parnika na prvi strani z naslovom "Il Naufragio del piroscafo Lina". Parnik, polno naložen z lesom (720 ton) je 14. januarja 1914 pozno popoldne zapustil pristanišče v Reki in plul po načrtovani ruti proti Siciliji. Poveljnik Line, kapitan Giuseppe Cicconardi vajen slabega vremena, se je samo zdolgočaseno namrdnil, ko so mu javili, da na poti pričakujejo poslabšanje vremena.
Zaradi megle počasi napredujejo in okoli enajste ure zvečer dosežejo Vela vrata (med Cresom in obalo Istre). Tu se situacija še poslabša, megla je že tako gosta, da posadka popolnoma izgubi orientacijo. Tudi vreme Lini ne prizanaša več, parnik je že ujet v neurje. Kapitanu Giuseppe-ju je jasno, da mora hitro in učinkovito ukrepati, vendar polna tovorna ladja je zelo nerodna pri manevriranju v takih pogojih. Parnik prične nositi k skalnati obali in le 300 m od svetilnika ta surovo trči v obalo, kar je za Lino bilo usodno.

Parnik hitro potone in pristane s premcem obrnjen proti obali na strmem peščenem dnu, tik ob obali, nedaleč od rta Pecenj na Cresu. Il Piccolo kasneje tudi poroča, da brodolom ni zahteval življenj in je posadka (kapitan, strojnik in ostali) varno pripeljan na Cres z torpednim čolnom "Adria", ki je kasneje sodeloval pri iskanju ostankov ladje.
Tako je Lina doživela svoj žalosten konec po skoraj dvaindvajsetih letih uspešne plovbe po svetovnih morjih in pod različnimi imeni (prej Ville de Namour oz. Nueva Estramndura).
 
Potapljanje na Lini
Ribiči potopljeni parnik poznajo že dalj časa, saj so se jim pogosto trgale ribiške mreže na razbitini. O tem so obvestili potapljače in tako se je začelo potapljanje na razbitini že ob koncu šestdesetih let. Peščeno dno na katerem leži potopljena Lina se precej strmo spušča, tako, da je vrh ladijskega premca v globini 29m, krma pa že na 55m, ki je hkrati tudi najgloblja točka na potopu. Ogled premca je vsekakor nujen, saj že zaradi svoje višine in podobnosti z jadrnico, potapljača ne pusti ravnodušnega.

Boke premca krasita admiralski sidri z zastarelim prečnim drogom. Na glavni palubi, ki se strmo spušča v globino, lesenega poda že zdavnaj ni več. Zelo dobro pa so vidni železni prečni okvirji, na katerih je bil leseni pod nameščen. Tovorna prostora na premcu in krmi sta prazna. Ogled tovornega prostora na premcu ni zahteven, saj je izhod zaradi manjkajočega lesa vedno možen.

Poveljniški most je prazen in slabo ohranjen. Stranice nadgradnje so bile lesene, vendar danes teh ni več. Na dnu mosta je le nekakšen podstavek, ki bi lahko bil podstavek krmila. Kovinski del nadgradnje, ki sledi mostu, pa je bolje ohranjen, možno je vstopiti v notranjost strojnice in si ogledati glavni kotel parnega stroja.

Na nadgradnji leži dobro ohranjen dimnik, ki leži prečno na nadgradnjo. V nekaterih virih smo zasledili, da je na dimniku še vedno pritrjena velika črka G, zaščitni znak družbe Adriatica, hkrati pa tudi velika začetnica priimka lastnika Granata.

Vsekakor je vstopanje v zaprte prostore razbitine dovoljeno le potapljačem, ki so za to ustrezno usposobljeni in imajo dovolj izkušenj. Poleg omenjenega morajo obiskovalci te razbitine vestno spremljati globino, saj je nagib ladje zelo strm in potapljač se kaj hitro lahko znajde na večji globini, kot jo je načrtoval.

Vidljivost na lokaciji lahko precej varira, saj se razbitina nahaja v kanalu, kjer se vremenski pogoji lahko precej hitro spremenijo. Tokrat nismo zaznali tokov, temperatura vode je bila okoli 12°C, vidljivost pa smo ocenili na 3-5 m, kar je za ta letni čas skromno. Razveselilo pa nas je dejstvo, da je na razbitini precej življenja, predvsem na osrednjem delu, kjer smo srečali kar nekaj jat manjših rib. V notranjosti pa je srečanje z ugorji in škarpenami nekaj običajnega.

Za potop na Lino svetujemo uporabo dihalne mešanice Trimix. Naša ekipa je na potopu uporabila dvojne jeklenke z mešanico 21/35 (O2/He) ter aluminijevko z dekompresijsko mešanico EAN50. Čas potopa je bil 80 minut.