Organizator letošnje DIR konference je neprofitna potapljaška organizacija, Diritalia, ki se ukvarja s promocijo DIR potapljanja v Italiji. Konferenca se je odvijala v malem prijetnem turističnem mestu Santa Margherita Ligure (Portofino, GE) na zahodni italijanski obali. Udeležba na konference je bila rezervirana za aktivne člane Diritalia, GUE (Global Underwater Explorers), WKPP (Woodville Karst Plain Project) in za EKPP (European Karst Plain Project). Dogodek so vodili trije akterji in promotorji DIR potapljanja po svetu, na prvem mestu George Irvine (sedaj bivši direktor WKPP-ja), Jarrod Jablonski, direktor GUE ter Michael Waldbrenner, predstavnik EKPP-ja. Vsi trije igrajo izjemno pomembno vlogo pri raziskovanju jam ter vodnih virov. So nosilci kar nekaj rekordov najdaljših raziskovanj v jami. Skupina WKPP je izvedla jamski potop v dolžini 5490 m na povprečni globini 90 m ter skupina EKPP v jami Doux de Coly 5675 m na povprečni globini 60 m.
 

George Irvine Bivši direktor WKPP, Woodville Karst Plain Project

Jarrod Jablonski Direktor GUE, Global Underwater Explorers

Michael Waldbrenner EKPP, European Karst Plain Project

Glavne tematike na konferenci so pokrivale področja potapljanja in raziskovanja razbitin, jamskega potapljanja, prednosti in nevarnosti polzaprtega in zaprtega kroga, nova dognanja na področju dekompresije pri ekstremnem potapljanju in prednosti uporabe podvodnih skuterjev. Konference se je udeležilo približno 60 aktivnih članov iz različnih držav, tako smo zasledili člane DIR ekip iz Nemčije, Italije, Avstrije, Slovenije... Za svečano otvoritev je poskrbel vodja italijanske DIR ekipe Paolo Passalacqua, ki se je vsem gostom zahvalil za udeležbo ter pozval občinstvo, da ob zaključkih tematike pripravijo vprašanja, saj so tovrstne prireditve priložnost, da se marsikatero nejasnost razčisti na licu mesta. Po uvodu je direktor GUE Jarrod Jablonski navedel nekaj zgodovinskih trenutkov v razvoju in evoluciji DIR potapljanja. Omenil je pomembnost pri izbiri sopotapljača in hkrati opisal svojo zgodbo, kako se je pred 15 leti prvič srečal z George Irvine-om in tako so nastali prvi zametki današnjih organizacij, kot so WKPP, GUE ter EKPP. Tako se je začela evolucija DIR potapljanja. Na bolj slikovit način je jamsko potapljanje pred 15 leti opisal George Irvine z znano zgodbo, kjer takratno situacijo v jamskem potapljanju primerja s sceno vesoljskega bara iz filma Star Wars, kjer vsak deluje zase, brez pravega načrta, brez timskega dela, brez sopotapljačev, brez podpore...ipd. Prav zaradi teh razlogov je iskanje ustreznega sopotapljača izjemno pomembna faza razvoja, saj je potapljanje z nekom, ki ustvarja stresne situacije ter poskuša reševati neobstoječe probleme prava mora v primerjavi s sopotapljačem, ki pod vodo ustrezno komunicira, se zaveda situacije in mirno rešuje morebitne zaplete. Sistem DIR nudi možnost, da potapljač postane boljši sopotapljač, ne glede na obliko potapljanja saj temelji na enotnih standardih in postopkih, pa naj gre za rekreativno potapljanje v tropskem morju ali pa za ekstremno jamsko potapljanje na večjih globinah. V nadaljevanju so vsi trije govorniki poudarili kako pomembno je, da celotno moštvo igra enotno igro in praktično prikazali na projektu Britannic iz leta 99 (sestrska ladja bolj znanega Titanica, potopljena v Grškem morju na globini 120m). Ekipa se je na projektu zbrala iz celega sveta in nekateri pred projektom še nikoli niso bili skupaj v vodi. Eden izmed ciljev je bil tudi preizkus celotnega sistema, ki se je v primeru raziskovanje na razbitini Britannic-e izkazal kot izjemno uspešen. Ekipa na projektu je uporabila znanja in izkušnje pridobljene v jamskem potapljanju, kar se je izkazalo, da se dopolnjuje s potapljanja na razbitinah saj tehnike temeljijo na enotnih standardih. Cilj je seveda zabavno in varno potapljanje z najmanj tveganja. »V tehničnem potapljanju ni prostora za ljudi, ki se želijo dokazovati ali pa celo tekmovati med seboj. Ni šport tafgajev ali mačotov, gre za šport pri katerem je potrebno sebi v prid uporabiti znanje in izkušnje« je o tehničnem potapljanju razglabljal George Irvine. »Prav zaradi tega smo se odločili za potapljanje, ker je to šport, ki ga lahko brez težav opravljaš celo življenje« je zaključil JJ ob prvem delu konference. V drugem delu konference je beseda tekla okoli novejših dognanj v dekompresiji. Govorniki so poudarili, da so veseli, da se je končno predramil tudi preostali potapljaški svet in začel razmišljati o prednostih počasnega dviga z uporabo globokih postankov, ki imajo poleg praktičnega aspekta že dalj časa tudi znanstveno podlago. Slišali smo precej praktičnih napotkov, kako izvesti kakovostnejše praznjenje tkiv, kako uporabiti pravo razmerje med gradientom in izkoristkom kisikovega okna ter kako izračunati dekompresijo »on-the-fly« brez uporabe tablic, seveda vse skupaj ob uporabi ustreznih plinov. »Največji rizik pri ekstremnih potopih, na globinah 60 m ali več v trajanju 5 ur, ni možnost nastanka dekompresijske bolezni, temveč je največji problem toksičnost kisika« je pripomnil Michael Waldbrenner, eden izmed vodilnih potapljačev pri skupini EKPP, ki se je specializirala za dolge ter globoke penetracije v jamskih sistemih. »Zadnje postanke naša skupina opravi v suhem habitatu na globini 9 metrov, kjer uporabljamo različne dihalne zmesi, da bi zmanjšali možnost zastrupitve s kisikom in s tem zmanjšali rizik« je zaključil Michael. Trezna ocenitev rizika pred potopom je ena izmed pomembnih komponent v načrtu potapljaškega moštva. Naslednje poglavje je bilo namenjeno potapljanju s polzaprtim sistemom, kjer je bilo nedvoumno povedano, da popolnoma varnih rebreatherjev trenutno še ni. Uporaba je smiselna v okoljih, kjer je rizik manjši pri uporabi polzaprtega sistema v primerjavi z odprtim krogom (npr. jamske penetracije 3000-5000m na povprečnih globini 90m). Varen sistem mora temeljiti na mehanskem principu, torej brez krmilne elektronike, ne sme dovajati ves čas konstantnega PO2 (delni pritisk kisika se mora spreminjati z globino) in mora omogočati ustrezno količino plina, da se potop varno zaključi tudi če gre kaj narobe (Bail-out). »Naši rebreatherji so opremljeni z velikimi jeklenkami, običajno 2 x 20l, zato pogosto slišimo očitke, češ da je naš sistem potraten v primerjavi z ostalimi npr. Buddy Inspiration, ki ima le 2-3 litrsko jeklenko« razmišlja Michael ter mirno dodaja »Razmišljanje ostalih je napačno, saj 3-litrska jeklenka ne zagotavlja varnega zaključka potopa, ko gre z rebreatherjem kaj narobe, v naših jeklenkah pa je dovolj ustrezne zmesi za varen povratek na površino«. V nadaljevanju smo bili deležni predstave o raziskovanju francoske jame Gourneyras, več o tem na spletnih straneh skupine EKPP.

Tovrstna srečanja so dober trenutek za izmenjavo mnenj ter izkušenj med skupinami. Prav izmenjava izkušenj, ki temeljijo na enotnem sistemu prinašajo precej prednosti, saj so postopki med ekipami povsod enotni. Med odmori smo prijetno kramljali z ostalimi skupinami in se dogovarjali za potope, srečanja ipd. Konferenca je trajala dobrih 5 ur, potekala je v prijetnem in sproščenem vzdušju, slišali smo precej novih stvari povezanih z načrtovanjem potopov, nekaj novih raziskav na področju dekompresije ter ogromno praktičnih nasvetov, ki jih bomo zlahka vključili v potapljanje. Na koncu pa gre zahvala še skupini DIR-Slovenija, ki je poskrbela za pestro udeležbo na konferenci, za številna vprašanja ter za logistične potrebe. Če želite več informacij s pričujoče konference zastavite vprašanje na Forumu.

Oglejte si tudi:
WKPP Woodville Karst Plain Project
EKPP European Karst Plain Project
GUE Global Underwater Explorers