Pri
nebalansiranem regulatorju imamo štiri pomembne sile,
ki delujejo na bat v regulatorju. Te sile so:
•
sila,
ki jo povzroča tlak, kateri pritiska na tesnilno
površino
bata (visokotlačni del)
•
sila
vzmeti
•
sila,
ki jo povzroča okoliški tlak na spodnjo stran bata
•
sila,
ki jo povzroča tlak v nizkotlačni komori in je
nasprotna po smeri vsem prej naštetim silam
V
primeru nebalansiranega regulatorja se sila, ki pritiska
na tesnilno površino bata (visokotlačni del), zaradi
same konstrukcije regulatorja, s spreminjanjem tlaka v
jeklenki manjša. Tako je sila, ki nam pomaga pri
odpiranju bata vedno manjša. Ta del
"odpiralne" sile, prevzame vzmet. Ker ni več
sile, ki bi pomagala pri odpiranju, vzmeti pa med
potopom ne moremo nastavljati, je edina rešitev ta, da
se zmanjša tlak v nizkotlačni komori do te mere, da
vzmet dvigne bat. To zmanjšanje tlaka v nizkotlačni
komori, pa lahko občutimo kot "težje
dihanje".
Podobno
se dogaja pri nebalansirani drugi stopnji. Vzmet v
regulatorju je predvidena tako, da je ventil zaprt pri
tlaku 9 barov. Ko nam pada tlak v jeklenki oz. v
nizkotlačni cevi se nam zmanjša tudi sila, ki pomaga
pri odpiranju ventila. Ker predstavlja vzmet konstantno
silo, ki zapira ventil se nam sile za odpiranje ventila
s padanjem tlaka povečujejo. Tudi v tem primeru občutimo
to, kot "težje dihanje"
Če
uporabljamo nebalansirano prvo in drugo stopnjo, se nam
lahko "dihalne" lastnosti regulatorja bistveno
spreminjajo s količino plina v jeklenki. Ta pojav ima
svoje dobre in slabe lastnosti. Slaba lastnost je ta, da
je dihanje oteženo pri manjšem tlaku v jeklenki. Dobra
lastnost pa je, da so ti regulatorji mnogo manj občutljivi
na "free-flow". Nebalansirane druge stopnje
se velikokrat uporablja kot rezervni regulator. S tem preprečimo neprijetno ter nezaželeno uhajanje zraka
med potopom. Kot primarni regulator pa so vsekakor bolj
primerne balansirane prve in
druge stopnje.
