Anonimno, 30. januar 2003 ob 18:57
 
POUČNA ZGODBA:
SREČANJE Z GLOBINSKO PIJANOSTJO

Bilo je leto 1984, in s svojim enako starim in enako izkušenim potapljaškim kolegom sem se potapljal na enem od manjših in samotnih Dalmatinskih otokov. Imel sem opravljenih cca. 300 potopov, 7 let potapljaških izkušenj in eno leto sem bil ponosni lastnik naziva "samostojni potapljač", kar je približno tako, kot danes CMAS P4 (torej visoka potapljaška kategorija, tik pred inštruktorjem). Imel sem tudi svoj kompresor in čoln, kar je bil v tistih časih velik luksuz. Imel pa sem še nekaj, kar ima žal marsikateri začetnik (ja, po 7 letih potapljanja in komaj 300 potopih si se vedno začetnik!) - samozavest in prepričanje da si izkušen, da si absolviral že vse potapljaško znanje, da si praktično nesmrten in da se ti kot takemu ne more ničesar zgoditi.
Tu je treba poudariti še nekaj: čeprav sem za tiste čase res dobro obvladal vso zahtevano teoretično znanje, je bilo tega precej manj kot danes. Nič (ali malo) se ni vedelo o posledicah prevelike hitrosti dviga, o "tihih" mehurčkih, nevarnostih večkratnih zaporednih potopov. Tudi nobenih računalnikov ni bilo, potapljali pa smo se po starih ameriških (US navy) tablicah, s predpisano hitrostjo dviga 18 m/min.
S kolegom sva bila opremljena vsak s svojo bibombolo (2 x 10 l), kompenzatorjem ("slinčkom" - kar je bilo za tiste čase velik luksuz, večina starejših potapljačev se ga je itak izogibala, češ da je to samo nepotrebna navlaka), dvema regulatorjema, globimerjem, uro in tablicami - za tiste čase izredno dobra konfiguracija opreme!

Na tem samotnem otoku je živel tudi starejši ovčji pastir, zelo prijazen človek, ki naju je z večkrat vabil na kosilo. Tako je bilo tudi tistega dne. Po kosilu je moj kolega odšel proti morju, kajti bil je na vrsti za polnjenje jeklnek, jaz pa sem še malo posedel in počvekal s tastarim. Prišla pa sta še dva ribiča in prinesla vina. Belega, domačega, močnega... Ponudili so ga tudi meni in v tistem trenutku sem čisto pozabil, da bom čez kakšno uro že v vodi. Popil sem ga cca. 2 dl (ampak močnega!).

Otok, kjer sva se s kolegom potapljala, je imel izredno lep akvatorij, večinoma precej globok. Najbolj pa so naju mikale stene na enem izmed rtov, ki so bile izredno lepo obraščene z gorgonijami, spodaj, v globini 70 m pa so se nadaljevale v verigo manjših grebenov, tudi izjemno lepo obraščenih. Vidljivost je bila 30+, morje pa je bilo polno z ribami, skoraj kot kakšno tropsko.

Sidrala sva čoln na standardnem mestu, se opremila in skočila v vodo. Sledil je obvezen pregled opreme drug drugemu in nato sva se potopila. Stena se je končala na cca. 70 m, tam pa so se nadaljevali že omenjeni grebeni. Med steno in prvim grebenom je bila kakšene dva metra široka peščena "cesta". Kljub razmeroma poznemu popoldnevu in veliki globini je bilo zaradi izredne vidljivosti še vedno precej svetlo. Moj globinomir je imel skalo samo do 70 m, od kolega pa do 80 m in zmenila sva se, da se bova potopila nekje do 80. Potapljala sva se namreč že 3 tedne strnjeno, postopoma sva povečevala globine in imela sva občutek, da zaradi globine ni nobenemu "nikoli nič bilo". 
Da ne bi poškodoval svojega globinomerja, sem ga lahkomiselno odložil na "peščeno cesto", ker je bila zelo značilna in sem vedel, da ga bom tam z lahkoto spet našel. Globinomir pa mi je zadrževal uro, zato sem odložil še njo, da se mi ne bi snela z roke. Povsem sem se torej zanesel na inštrumente svojega kolega. To se je zgodilo v 3 minuti potopa, jeklenke pa so bile še skoraj polne. 
Čeprav sem bil brez inštrumentov, sem zaplaval naprej, saj sva bila s kolegom dobro uigran team in vedel sem, da se mi ne bo oddaljil. Plaval sem torej ob noro lepem grebenu, poraščenem z velikimi gorgonijami. Globina se je postopoma povečevala, vendar tega nisem niti opazil - zaradi velike globine so bile razlike v spremembah volumnov majhne in zato ni bilo nobene potrebe po izenačevanju.
Nenadoma pa so se začele dogajati čudne stvari. Postajal sem čedalje bolj odsoten in otopel. Moja zavest je bila čedalje bolj odmaknjena. V ustih sem začutil mravljince in olesenel jezik. Gibanje je bilo čedalje bolj težko in nenadoma se mi je začelo zdeti da postaja voda vedno bolj viskozna. Viskoznost se je povečevala in kmalu sem se znašel v nekakšni gosti prozorne želatini. Postajalo je tudi čedalje temneje, predvsem v vogalih. Vid se je zožil, gorgonije, ki so bile prej ob moji desni rami, pa so se pojavile vse okoli in okoli mene. Kmalu so me že čisto obdale in znašel sem se v tunelu iz samih gorgonij. Na koncu je bila svetloba, ampak želatinasta snov, v kateri sem se nahajal, mi je preprečevala, da bi izplaval iz tunela. Pravzaprav je bilo izredno lepo. Tudi moji mehurčki, ki sem jih izdihal, niso več običajno brbotali, ampak so se oddaljevali od mojih ušes kot nekakšna prijetna ponavljajoča se glasba, ki je še najbolj spominjala na počasno brenkanje po harfi. Čas se mi je izenačil z neskončnostjo. Čas! 
Koliko je ura?!?! Koliko časa sem že tu?!?! Strah me je nenadoma prežel do zadnje celice mojega telesa in v hipu je tunel iz gorgonij izginil, želatina se je spremenila v mrzlo globinsko vodo, mehurčku pa so zabrbotali kot normalno. Misli so se mi v hipu zbistrile. V tistem trenutku sem se počutil kot najbolj osamljeno bitje v vesolju, izgubljen nekje v globinah temnega in mrzlega morja in moj edini cilj je bil najprej priti do mojih inštrumentov, nato pa ven. Na svojega kolega sem čisto pozabil. Pospešeno sem plaval v nasprotno smer in kmalu sem dosegel "peščeno cesto", na kateri sta ležala moj globinomer in ura. Takoj sem pograbil uro in s tesnobo pogledal nanjo. Kazala je 14 min. Torej je moja "neskončnost" trajala vsega skupaj komaj 11 minut.... 

Ko sem si uro in globinomer nadel, je za menoj prisopihal moj kolega na katerega sem čisto pozabil. Pokazal sem mu znak za dvig, ki je potekal čisto normalno. Njegov globinomer je kazal okoli 80 m maksimalne globine. Po poti navzgor sva si ogledala tablice in si določila dekompresijo. Zraka je bilo povsem dovolj. Čeprav je bila dekompresija lepa kot vedno (ležala sva na polici nad luknjo velike kirnje in opazovala jate zobatcev in kantrov, ki so drseli mimo naju, zakrita sva bila z oblaki črnikov in ušat, ki so se včasih panično razkropile - kadar se jim je približala jata gofov...), sem tokrat brez posebnega zanimanja gledal v ribe. Vse preveč sem bil zaposlen z mislimi o tem, kaj se je z menoj dogajalo spodaj. 

Ko sva zaključila potop, si snela maski in "izpljunila" regulatorja, so bile moje prve besede: "Sem bil zadet, kaj?" Temu je sledil njegov odgovor: "Zadet?!? Čisto nič takega nisem opazil, pa čeprav sem ves čas plaval komaj en meter stran od tebe. Edino to mi ni jasno, zakaj si se nenadoma obrnil, ne da bi mi dal kakšen znak in zakaj si tako hitro zaplaval nazaj, da sem te komaj dohajal?"

 

ZAKLJUČKI:
	S kolegom sva se že dlje časa skupaj potapljala in nikoli nisva opazila nobenih znakov globinske pijanosti (kar ne pomeni da je ni bilo, samo nisva je prepoznala). V enakih globinah sva globino doživljala zelo podobno.
	Edina razlaga, zakaj sva na tem potopu doživela tako različen odziv na globino je ta, da sem jaz pred potopom popil 2 dl močnega vina, moj kolega pa ga ni.
	Globinska pijanost ne pride v trenutku. Zaradi tega sem lahko popolnoma "trezno" (vsaj imel sem tak občutek) odložil uro in globinomer in sicer na tako mesto, da sem ju potem brez težav spet našel.
	Če imamo to srečo, da se zavemo kritičnosti situacije, se lahko v hipu do neke mere streznimo.
	Človek, ki je pod vplivom globinske pijanosti lahko navzven ne kaže nobenih simptomov. Kolega mi je rekel da sem izgledal popolnoma normalno in da sem normalno plaval.
	Tudi kadar se nam zdi, da smo popolnoma trezni, smo v resnici lahko že močno "zadeti", vendar se tega sploh ne zavedamo. To je po mojem GLAVNI razlog, da je moj kolega mislil, da je z menoj vse popolnoma v redu. Tudi on je bil "zadet", čeprav veliko manj kot jaz, in zato ni nič opazil.
Končna zaključka sta dva:
	NIKOLI ne pij alkohola pred potapljanjem, ker se narkotičnost dušika in alkohola seštevata (ima pa alkohol tudi še cel kup drugih negativnih učinkov, predvsem v zvezi z dekompresijskimi procesi v telesu).
	Tudi kadar misliš da si še vedno trezen, si lahko že precej "zadet". Če sopotapljaču pokažeš znak ali je vse OK in on odgovori z OK, je lahko res z njim vse OK, lahko pa je tik pred tem, da pade v nezavest, pa se tega sploh ne zaveda.

Na željo avtorja je objava anonimna.