|
Anonimno,
28. januar 2003 ob 12:10
Poučna zgodba:
NOČNI POTOP
Pišem vam zgodbo, ki me je popolnoma streznila. S prijatelji smo se pripravljali
na čisto običajen nočni potop na steni. Sam sem takrat štel preko 100 potopov
od teh najmanj 20 nočnih. Ostali udeleženci so imeli za seboj nekaj potopov
manj, nekateri pa tudi več, vseh pa tudi nisem najbolj poznal, vendar popolnih
začetnikov ni bilo med nami. Kakorkoli, samoupravno smo določili pare in začeli
pripravljati opremo. Kapitan je sidral barko na plitvini, pred steno in ugotavljal
tokove. Ko sem sestavljal opremo sem opazil, da podvodna luč ni bila napolnjena
do konca, saj je lučka na polnilcu še vedno kazala, da polnenje poteka. Prepričan,
da je napolnjena, saj je bila priključena več kot 8 ur, sem jo odklopil in pripravil
za potop. Za sopotapljača so mi določili mlajšega fanta, ki sem ga sicer poznal iz
enega drugega kluba, vendar v vodi še nisva bila skupaj. Na hitro sva preletela
opremo in se spoznala, med debato mi je omenil, da se bova na začetku raje držala
roba stene, saj ima popolnoma nov jopič in bi ga rad malce preizkusil. Zamisel
se mi je zdela v redu, saj sem dobil občutek, da je varnost na prvem
mestu in človek bo raje preizkusil jopič, kot pa norel z njim v globino. Glede na to, da
sva bila oba prvič na tej steni sva na podlagi pogovora z ostalimi, določila da
bo največja globina tam do 25 m. Noč je bila mirna, tok skoraj nezaznaven, v zraku
ni bilo čutiti niti sapice, skratka zopet ena prekrasna poletna noč na Jadranu.
 Vzdušje na barki je bilo izjemno, sosedi so zbijali šale o blondinakh in se
krohotali, sam pa sem se posvetil oblačenju potapljaške obleke. Vsi skupaj smo bili
pripravljeni skoraj istočasno. Vstopili smo v vodo, prižgali svetilke in skoraj
pričarali dan pod vodo, 8 potapljačev z močnimi svetilkami. Vidljivost je bila
izjemna in obljubljala lep potop. Okoli sidra na skalah so se že gnetle škarpene
in slepo strmele v naše svetilke. Sopotapljač mi signalizira, da bova ostala na tej
že prej dogovorjeni globini, da malce preizkusi jopič. Ko sem ga tako
opazoval sem
komaj tedaj opazil, da nima rezervnega regulatorja (oktopusa) ampak dodaten
regulator na inflatorju (imenovan tudi AutoAir). Ker pa sem o tem že bral, sem mi
je zdela imenitna ideja, saj je tako manj cevi in je bolj funkcionalno, edina
razlika je, da je pri darovanju potrebno darovati regulator, ki je v ustih in ne
več oktopusa. Čez čas mi sopotapljač pokaže, da je vse ok in lahko začneva z potopom.
 Stena je strmo padala in prav zadovoljen sem bil, kako spretno nas je kapitan
pripeljal in sidral skoraj na robu in tako ni bilo potrebno izdatno plavanje na
točko potopa. Svet pod vodo je oživel, pravi nočni raj, roparice, ki plenijo
samo ponoči so oprezale za plenom, hobotnice so se pretvarjale, kot da so
nevidne, morene so stegovale vratove proti nama kot da nama želijo povedati,
da so kraljice v svojem okolju. Pogled na računalnik me je
streznil, bila sva na 45m globine, pregloboko, mnogo pregloboko. Signaliziram, da se bo potrebno
dvigniti v plitvejše vode, vendar me sopotapljač ne vidi, poskusim še enkrat,
končno me le opazi in negotovo potrdi moj namen. Pričnem z dvigom, v daljavi pa vidim
že svetlikanje ostali udeležencev na steni pred mano, kar me
podzavestno pomiri in si pričnem z zanimanjem ogledovati luknje v steni, nakar opazim da moja svetilka
pojenja in spreminja barvo na oranžno. No, kaj pa sedaj to za vraga, saj sem jo
polnil in takrat se spomnim, da ni bila ravno polna ko sem jo vzel. Na hitro se
obrnem in iščem sopotapljača, ki ga ni in ni, globina 30 m, jaz pa sam
s svetilko, ki me že jasno opozarja, da bo svetlobe kmalu konec. Oprezam za ostalimi, nič in samo
prazen nič, samo moje dihanje in neskončna tema.
 Tako ždim in premišljam, če je to
vse res, svetlobe je še ravno toliko, da preverim zalogo zraka, 80 barov, dovolj za
dvig, ampak kje je moj sopotapljač? Takrat mi šine, prekrijem mojo že popolnoma
utrujeno luč in oprezam za svetlobo, ko zagledam pod sabo mojega sopotapljača, ki
se mi približuje in besno nabija po svetilki, kot, da bi hotel popraviti kakšen
slab kontakt, vendar mu svetlobe vidno peša. Zelo vesel
priplavam do njega in mu uspem dopovedati, da je potopa konec in naj začneva z dvigom, nakar obe svetilki
skoraj istočasno ugasneta. Oh, zopet ta neskončna tema in tesnoba v srcu, edino kar
zaznam je moje dihanje in napihovanje jopiča mojega sopotapljača, globina, čas, zaloga
zraka, nimam pojma. Zavestno iščem tipaje sopotapljača in se ga oprimem. Tudi sam pričnem
z dvigom, ko začutim malce oteženo dihanje!!! Kaj, nemogoče, da sem že brez zraka????
Panika, ne vem natanko kaj se je začelo dogajati, vse skupaj se je odvijalo z bliskovito
naglico, poskušal sem se spomniti napotke inštruktorja na tečaju, vendar nič ni šlo, tako,
kot bi moralo, vem samo da me je začelo vleči ven, v paniki sem pograbil sopotapljačev
inflator saj sem se spomnil, da je na njemu rezervni regulator, vendar sem očitno
v naglici pritisnil še gumb za polnjenje jopiča, ki je poleg ustnika in že oba sva
frčala proti površini. Edino kar se spominjam je, da sem začel izdatno izdihovati, saj sem
se bal poškodb pljuč. Na površini prične sopotapljač kričati name, če se mi je zmešalo
in stoka o bolečinah in o težjem dihanju. Sprva sem pomislil na barotraumo, potem pa sem
se spominil, da je verjetno jopič napihnjen do konca in ga stiska. Skušam ga prepričati,
da spusti malce zraka iz jopiče in zadeva se prične normalizirati. Nemo pričneva hrbtno
plavati proti barki, brez komentarja.
Na barki že vsi glasno prepričujejo osebje
plovila, da je nekdo izkopil polnjenje svetilk, saj je večini nehalo delovati že v prvih 15 minutah.
Aha, tukaj je vzrok za naše luči, preverim še zalogo zraka v svoji jeklenki, manometer
vztrajno kaže tam okoli 30 barov, poskusim dihati, vse lepo in prav ampak, spodaj ni
in hotelo?
Preoblečem se in v strahu povabim sopotapljača na pogovor, saj sva o dogodku molčala
pred drugimi. Najprej sem se mu opravičil, nakar je pričel tudi on sam z opravičili, skupaj
sva prišla do zaključka, da vsa naredila precej napak, ki se jih nisva niti zavedala in
naredila kratke zaključke. Nikoli ne testiraj nove opreme na nočnem potopu z neznamim
sopotapljačem. Pred potopom preglej sopotapljačevo opremo in se o njenem delovanju pogovori.
Potop planiraj in drži se načrta potopa. Na nočnem potopu obvezno imej še rezervno
luč, sopotapljač mi je sicer priznal, da je imel v žepu novi lumen 4, vendar v tisti
naglici ni niti pomislil, da ga ima, vse se je dogajalo prehitro.
Na željo avtorja je objava anonimna.
|
|
