Poučna zgodba: POTOP NA RAZBITINO
 
Zgodilo se je pred leti. S prijatelji smo se odločili, da ponovno obiščemo enega izmed kvarnerskih wreckov. Kot običajno smo se predhodno dogovorili z domačinom, da nas s svojo ladjo zapelje na pozicijo. Skupina je štela 4 izkušene potapljače, ki smo se med seboj dobro poznali, saj se tudi drugače družimo. Za sabo imamo preko 200 potopov, nekateri celo več.
 
Navkljub rahli burji, ki naj bi tokom dneva pojenjala smo se odpravili na pozicijo. Ker gre za globlji potop je opreme kar precej, suhe obleke, težke dvojeklenke, pa bočne jeklenke za kisik, pa še dodatne luči, koluti vrvice. Med potjo pripravljamo opremo in debatiramo z domačinom, ki nam čez čas namigne, da ima od italijanskih potapljačev nekakšen podvodni trapez, na katerega lahko obesimo dekompresijske jeklenke na 6 metrih in nas bodo čakale na povratku. Ideja se mi je zdela super, saj sem o tem že bral v Gilliamovi knjigi, kjer mrgoli podobnih slik, ko potapljači mirno opravljajo dekompresijo na takih pripravah. Poleg tega, pa deko jeklenko s kisikom ni potrebno vlačiti na globino, saj ga potrebujemo le na 6 metrih.
 
Prišli smo na pozicijo. Wreck je označen z bojo (običajna plastična posoda), domačin jo zlahka najde in priveže za ladjo. Hitro poskačemo v morje in pričnemo pritrjevati jeklenke na trapez, poleg kisika nam domačin obesi še polno 15 litrsko jeklenko z zrakom, "za svaki slučaj" nam zavpije. Izmenjamo si signale OK in se potopimo, vidljivost ni bila najboljša, na dnu pa se je še poslabšala. Pristali smo na krmi wrecka, držimo se skupaj in plavamo proti sprednjem delu. Ko pridemo do komandnega mosta vstopim v razbitino. Vidljivost je v notranjosti wrecka boljša,  za sabo vidim snop luči sopotapljača in nadaljujem v notranjost.
 
Razbitina je zelo dobro ohranjena, precej predmetov leži razmetanih po tleh, vendar zaradi mulja na dnu niso prepoznavni. Opazim nekaj, kar močno spominja na krožnik, skušam to prijeti, da bi si podrobneje ogledal in pri tem dvignem oblak mulja. Pogledam nazaj k sopotapljaču, vendar zaradi zamuljene vode tudi njega ne vidim več. Skušam se obrniti ampak ne gre, skušam ritensko, tudi ne gre. Aha, nekam sem zapel, skušam se na silo potegniti, pa mi potegne regulator iz ust, pa ravno v trenutku ko sem izdihnil. Podzavestno sežem proti ventilom, najdem cev in regulator je zopet v ustih. Uf, le mirno, mirno, mi govori v glavi in nekako se uspem rešiti objema. Vidljivost je zaradi mojega motoviljenja po dnu in zarjavelih sten sedaj enaka ničli, snop 50W svetilke komaj opazim. Srce mi razbija, diham hitro, strah me je. Tipaje počasi napredujem, slišim le svoje dihanje in rezek pisk Aladina, ki me opozori, da vstopam v dekompresijski režim, manometer pritisnem ob masko in razberem še 100 barov, vendar izhoda iz tega prekletega wrecka ni in ni. Pa saj grem po isti poti! Ob vstopu se dobro spominjam ozkega hodnika z okroglimi okni, vendar sedaj sem v širšem prostoru brez oken. Nekje sem moral izgubiti orientacijo. V glavi mi misli bliskovito letijo, najbolj pa me je strah dejstva da sem izgubil v wrecku, sam brez sopotapljača. Ampak ne obupam in nadaljujem pot, ko na moje veliko presenečenje iz zamuljene vode pridem v lepo vidljivost, nad sabo zagledam široko odprtino v kateri se svetlika zunanja svetloba. Hvala bogu!
Zavlečem se skozi odprtino in pridem ven popolnoma na drugi strani. Zunaj oprezam za sopotapljači, vendar njih ni. Sem na globini 40m, manometer kaže nekaj čez 30 barov, Aladin pa 25 minut dekompresije.
 
Nemudoma pričnem z dvigom v modro in oprezam za sidrno vrvjo, pa tudi te ne najdem. Samo velika modrina okoli mene. Ko bi vsaj našel vrv, potem bi zlahka prišel do rezervnih jeklenk. Prvi postanek na 15 metrih, manometer 10 barov, Aladin vztraja na skupno 20 minut dekompresije. Jasno mi je, da ne bom zvozil po planu računalnika. Pomirim se, saj vem, da imamo kisik na ladji, dihanje je vse težje in težje. Konec zraka. Dvignem se na površino in s pogledom iščem ladjo. Shit, saj to ni mogoče?!? Odneslo me je skoraj za pol milje proč!!! Skušam priklicati, ampak zaman, nihče me ne sliši, niti opazi. Po 10 minutah plavanja vidim premike na ladji, končno so le krenili proti meni.
 
Ob snidenju izmenjamo nekaj prijateljskih fraz, ki jih tukaj raje ne bi omenjal. Želim si le, da bi čim prej prišel do kisika, ta pa je še vedno v vodi, pritrjen na t.i. podvodni trapez. Sedaj že vidno živčen zahtevam, da me čim prej pripeljejo na mesto pozicije. Sprva želim opraviti izpuščeno dekompresijo kar v vodi a me že čez par minut začne pošteno zebsti za to se odločim, da bom jeklenko kisika podihal kar na površini.
 
Kakih vidnih posledic po potopu nisem utrpel, vendar mi je potop dal misliti. Vsi skupaj smo naredili precej napak, prav zaradi tega sem se odločil, da vam tole napišem, da ne bi še kdo počel takih neumnosti, ki se lahko hitro obrnejo v tragedijo. Poskusil sem nekaj največjih napak strniti v teh zaključkih.
 

ZAKLJUČKI:
	Dodatne jeklenke je dobro imeti s sabo ves čas potopa, saj nikoli ne veš, kdaj bo potrebno prekiniti potop in predčasno zapustiti dno.
	Vstop v zaprte prostore ni za vsakogar, predvsem je nujna pravilna uporaba vrvice, saj ta omogoča varen povratek. Svetujem šolanje.
	Preprečiti je potrebno ločevanje potapljačev. Če bi na našem potopu šlo še kaj narobe, najbrž te zgodbe tukaj ne bi pisal, saj zraven mene ni bilo sopotapljača, ki bi mi lahko pomagal.
	Ves čas potopa sem imel pri sebi spravljen kolut z vrvico in bojo za signalizacijo. Nič od tega nisem koristno uporabil!!! Kasneje sem opravil ustrezen tečaj, kjer sem se naučil pravilne uporabe.
	Reimerzija v vodi ni kaj hudo koristna, saj podhladitev kvečjemu pripomore k nastanku dekompresijske bolezni.
	Potop je bil bedno načrtovan, temu podobna je bila tudi izvedba. Današnje potope načrtujemo in se načrta tudi držimo.

Na željo avtorja je objava anonimna.