Vladimir Verdnik, 27. januar 2003 ob 11:39
 
Poučna zgodba: :
O PROBLEMU ZADIHANJA IZ LASTNIH IZKUŠENJ

Mislil sem, da se meni pač ne more zgoditi, da bi se pod vodo zadihal. Sodim med tiste potapljače, ki že pred potop opozarjajo kolege: "Fantje, da ne boste hiteli, saj nismo podvodni plavalci!"
 
Resnici na ljubo, tudi kondicije nimam kaj prida, zato se pod vodo še toliko bolj izogibam naporu. O problemu zadihanja je teorije dovolj in prav vsak potapljač, ki uporablja stisnjen zrak, ve, da mora biti frekvenca dihanja pod vodo čimbolj normalna, da se je naporom pod vodo treba izogibati, če ne želiš, da se zaradi tako imenovanega turbolentnega dihanja znajdeš v težavah.
Kako hitro pa se to lahko zgodi, nisem vedel niti sam, dokler tega nisem doživel na lastni koži, ali bolje, na lastnih pljučih.

S prijateljem sva se potapljala na rtu Tihe na Cresu. Teren sva poznala že od prej. Z obale je treba plavati po dnu, ki se počasi spušča, kakšnih 30 do 50 metrov, da pustiš za seboj travo. Potem je nekaj finega proda. Največja možna globina je kakšen meter nad 40. Lepe skale, kjer še vedno najdeš škarpine, pa se raztezjo v dolžini približno 50 metrov proti zahodu in v globini med 35 in 40 metri. Za dva, kar izkušena potapljača, potop torej ni bil prezahteven. Dan je bil lep, morje mirno, vidljivost odlična. Prispela sva, kamor sva želela. Pogledovala sva pod špilje in kmalu naletela na prekrasnega, kapitalnega hlapa. Tako velikega sem pravzaprav videl samo takrat. Nekaj metrov dalje sva potem  našla še, že kar orjaškega ugorja, dolžine vsaj dva metra. Potop je bil miren in lep, in ko sva se po dnu vrnila do roba skalovja, sem preveril prijateljev manometer. Imel je 12- litrsko jeklenko; v primerjavi z mojo ( 2 x 10 litrov) torej kar precej manj zaloge zraka. Njegov kazalec je bil na 120, zato sva se sporazumela, da še enkrat prečeševa skalovje. Splačalo se je, kajti kmalu zatem sva našla hobotnico, tokrat res pravo velikanko. Lovka, ki jo je stegnila izpod velike ploščate skale, je bila precej debelejša od moje roke. Če kdo ne verjame, bo to potrdil moj potapljaški partner. V globini 40 metrov sem tokrat prvič uspel videti hobotnico. Le kako velika je? Nisva mogla dobro oceniti, hotela pa sva jo videti v celoti. Pokleknil sem ob skali. Včasih se da takšna reč privzdigniti. In res se je izkazalo, da gre za kamnito ploščo, ki je ležala preko dveh skal. Dalo bi se jo obrniti, če se potrudiva oba. Prijatelj me je  razumel in poskusila sva. Ploščo sva privzdignila za nekaj centimetrov. Počasi je lezla kvišku. Hobotnica je postala nemirna in povlekla se je globlje. Nekaj minut sva se trudila, ko sem spoznal neumnost tega početja. Dihal sem, kot da sem pretekel 200 metrov in nenadoma je to dihanje postalo nekontrolirano. Zazdelo se mi je, da sem povsem brez zraka. 
 
V hipu sem se spomnil teorije. Spustil sem skalo in legel na dno. Kakšen dvig ni prišel v poštev. Nabrala sva si lepo dekompresijo in najbrž bi mi ne uspelo tako nadzirati dvigovanja, da bi se zaustavil v določeni globini, pa tudi moči nisem imel za kaj takega. V možganih mi je kljuvalo: Samo brez panike, brez panike...
 
Agonija je trajala, zagotovo več kot minuto. Do skrajnosti neprijetna reč. Prijatelj mi ni mogel pomagati, čeprav je spočetka mislil, da mi nagaja regulator. Moram priznati, da nisem bil več povsem pri sebi. Potem pa sem se le umiril in čez dve ali tri minute sem bil spet O.K. Končalo se je srečno, lahko pa bi bilo tudi drugače.
 
Mladim potapljačem naj bo ta neprijetna dogodivščina v poduk, nama pa ne preveč v sramoto.
 
V. Verdnik